Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem.

Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dnevi minevajo brez sledi. Da čas, preživet z otrokom, pomeni ždenje v prazno …

Komentar obravnava odziv na nedavni besedni napad ameriškega predsednika na papeža Leona XIV. in opozarja, da izhaja iz pretiranega političnega razumevanja papeževih izjav. Avtor poudarja, da papež ne nastopa kot politični tekmec, temveč kot oznanjevalec evangelija, ki mora govoriti o moralnih vprašanjih, med katera spadata tudi vojna in mir. Papež se je na napad odzval mirno, potrpežljivo in pokončno, kar avtor postavlja v kontrast s pomanjkanjem preudarnosti pri številnih sodobnih politikih. Trumpov zapis je po naključju povečal medijsko pozornost papeževemu potovanju po Afriki, kjer je Leon XIV. opozarjal na vojne, korupcijo, družbene krivice in uničevanje okolja ter Afriko predstavil kot celino velikih potencialov za Cerkev in svet. Njegovi govori in srečanja so ga razkrili kot moralno avtoriteto, ki jo sodobni svet nujno potrebuje, ter kot pastirja, ki periferijo postavlja v središče in utrujenemu Zahodu kaže nova duhovna obzorja.

Ne glede na to, kako nujno potrebujemo ali kako si zgolj želimo duhovnika v domačem župnišču, pa je potrebno, da skrbimo za nove duhovne poklice. Dokler duhovniški poklic v družbi ne bo spoštovan, si bodo redki upali prisluhniti klicu. Dokler ostajajo družine versko mlačne, se v njih težko rodi duhovni poklic.