Avtor se je ustavil ob praznovanju praznika dela in tudi ob našem odnosu do dela. Z njim smo zaznamovani vsi. Za Slovence pravijo, da smo delaven narod. Pa je naš odnos do dela zdrav? Je naš odnos do dela okužen z mentaliteto obilja ali z mentaliteto pomanjkanja? Ali eno ali drugo lahko spremenimo? /Matej Cepin je direktor Socialne akademije/

Avtor se osredotoča na obdobje pontifikata papeža Frančiška, ki je v svojem vodstvu izkazoval izjemno empatijo in skrb za tiste, ki trpijo. Povezuje njegovo delo z likom usmiljenega Samarijana, ki je bil usmerjen k pomoči potrebnim. Frančišek je videl cerkev kot bolnišnico za duše, kar je odražalo njegovo prizadevanje za bližino in tolažbo ljudem. Primož Lorbek poudarja pomen njegove vizije, da bi evangelij postal aktiven del skupnosti. Njegova pastoralna naravnanost je bogatila cerkev in spodbujala iskanje resnice v duhu enotnosti. Ob zaključku se dotakne težav, s katerimi se je srečeval ter njegove zaveze ljubezni in sočutja, kar naj bi nas vse opogumilo k nadaljnjemu služenju drugim.

Ko se svet poslavlja od papeža Frančiška, ostaja svetla sled nekoga, ki ni želel biti zgolj nekdo na vrhu, temveč brat, oče in predvsem pastir. Svet se poslavlja od človeka, ki je – kot usmiljeni Samarijan – znal ustaviti svoj korak, pogledati ranjenega in se mu skloniti …

… Sramotilno znamenje križa je postalo znamenje zmage nad preganjanjem kristjanov. Leto dni kasneje, 313, je cesar Konstantin v Milanu podpisal tolerančni edikt, ki je za prve kristjane pomenil svobodo verovanja in prekinitev preganjanja …

Avtor analizira tri ključne kulturno-civilizacijske preobrate, skozi katere smo šli v zadnjih desetletjih. Od časov, ko je svet zaznamovala ideologija dela in delavski razred, do trenutne negotovosti, ki jo prinašajo politični in družbeni premiki v smeri ideologij, kot so woke in inkluzija. Milan Knep raziskuje, kako so se spreminjali globalni ideološki okviri, od komunizma do sodobnih kulturnih revolucij, ter kako ti preobrati vplivajo na našo družbo in prihodnost. Zaključuje z optimističnim pogledom, ki ga ponuja katolištvo kot temelj za prihodnje spremembe in vstajenje nove civilizacije.

… Seznam tem v slovenskem prostoru, ki bi se jih dalo na enak način problematizirati, je v današnjem času skoraj brezmejen. Živimo pod očitno totalitarno oblastjo, pa se tega izraza za opis realnega stanja poslužujemo le redki. Pred našimi očmi propadajo šolstvo, zdravstvo, sistem domov za oskrbo starejših občanov, pa vendar ob vsakem novem zakonu, ki stvari pelje v še slabše stanje, zgolj mirno gledamo. Vedno bolj se omejuje svobodo govora, svobodo vzgoje, medijev, kmetovanja, podjetništva, pa vsi kar mirno gledamo. Smo narod izjemno marljivih ljudi, ki živi na enem najbolj rodovitnih in z naravnimi bogastvi obdarjenih koščkov zemlje, pa tega nikakor ne moremo v polnosti izkoristiti. …

Vsako leto se 25. marca spomnimo naših mam. Taka je navada v Sloveniji, v nekaterih drugih državah praznujejo dan mamic kakšen drug dan. V Argentini na primer na tretjo nedeljo v mesecu oktobru, na Švedskem konec maja. Ampak na koncu ni pomemben datum …

Najmočnejše je tisto upanje, ki preraste v zaupanje v sočloveka, Boga ali višjo silo, da se bo vse rešilo tako, kot je namenjeno. Karkoli želimo izsiliti ali nekoga prisiliti, se bo običajno izkazalo za napačno, ker ne prihaja iz srca, marveč iz preračunljive glave.

Upam in verjamem v molitvi, da bo naš papež Frančišek hitro okreval in nam vlival upanja še na mnoga leta.

Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.