Danes je praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Le dva dneva sta minila od tedaj, ko smo še sedeli v šolskih klopeh. Je takrat že kaj dišalo po tem prazniku? Je stekla beseda o njem? Smo učence spodbudili, jih povabili in zapeljali v pogovor o časih, ki so bili za nas, Slovence, tako zelo pomembni in odločilni?

Komentar je pripravila članica Društva katoliških pedagogov Slovenije, Marija Pisk.

Advent ni le čas veselja, je tudi čas pričakovanja. In za vsakogar od nas, ki želimo slediti Kristusu kot prinašalci luči, se mi zdijo na mestu vprašanja: »Kaj sploh pričakujem? Kaj me bo rešilo? Božičnica? Spomladanske volitve? Kateri od političnih ali civilnodružbenih voditeljev? Kaj čisto zares pričakujem? O čem si upam sanjati?«

Škoda bi bilo, da bi šle te sanje mimo nas, ker se sami sebi ne bi zdeli dovolj vredni, da se nam zgodijo.

Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.

V mogočnih dveh knjigah o temnih in svetli strani Dela, ki ju je prejšnji mesec poslal na svetlo Igor Omerza, je tam proti koncu fotografija nasmejane ženske, ki ima za hrbtom napis: Nisu sve kurve iste. In ta ženska sem jaz, Alenka Puhar, v polovico mlajši izdaji. Le kaj mi je bilo?! Izjava, da vse kurbe niso enake, seveda pomeni, da so nekatere malo boljše, oziroma malo manj pokvarjene… Sem bila tako pijana, da sem padla pod mizo?! In to celo v službi?!

Ne, to o Puharci pod mizo mi ni prišlo na misel zaradi možnosti, da bi se tako sramotno napila. Povezano je s starim pregovorom, da se lastna hvala pod mizo vala. In takšne hvale, toliko pozitivnih besed, kot se jih najde v tistem koncu knjige, ki je posvečen svetli strani Dela in meni osebno, zlepa nisem deležna. Že res, začne se s hudo negativno oznako, ki pravi …

Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.

Advent je popolno nasprotje »veselega decembra«. Medtem ko je prvi priprava na praznike v tišini in temi, pa drugi skuša preglasili vse tegobe tega sveta in preplavlja čute do otopelosti, da ne morejo več čutiti resničnosti sveta in življenja, ki ga živimo. Kako potem najti mir v sebi in pot do drugega?

Za nami je referendum, ki je – tako kot referendumi znajo – izpihal prah vsakdana iz razpok v naši družbi. Glasove je preštela uradna ustanova, a vsaka stran si je razlaga izid po svoje. Eni so zmagali, drugi pravijo, da še bodo. Roko na srce, tu in tam je zaslišati glasove, ki opozarjajo, da smo vsi poraženci, če moramo na referendumih odločati o vprašanjih človečnosti. A če sem iskren, ob vseh teh post referendumskih odzivih zaznavam, da smo predvsem utrujeni. Ne od demokracije, temveč od nezaupanja v družbenem ozračju, ki smo se ga navadili dihati. To nezaupanje nas dela ubožne, mnogo bolj, kot si priznamo. Uboštvo namreč ni samo stvar denarnice ali zdravstvene kartice. Uboštvo se danes skriva v praznini odnosov, v duševnih stiskah, v duhovnem izčrpanju. Človek očitno lahko živi materialno podprt in je hkrati globoko ubog.

Komentar je pripravil Kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.

Predstavljajte si, da se v mraku sprehajate. Pridete do mostu. Na ograji stoji dekle. Previdno jo povprašate, kaj dela. Vidno se vas ustraši. Ni vas pričakovala. »Nima smisla!» reče, »bolečine so prehude. Nihče me ne bo pogrešal. Dovolj imam, pustite me!« Stoji na ograji in okleva. Jo boste potisnili? Ji boste pomagali narediti samomor?« Če je odgovor ne, potem veste kako glasovati.

Komentar je pripravila doktorica zgodovine, Helena Jaklitsch.

Bodimo ta teden močen plamen in veseli predstavniki kulture življenja. Zasijmo z močno lučjo življenja in ob tem jasno izrazimo, kaj si mislimo o pomoči pri samomoru. Če bo v kakšnem trenutku spopada med lučjo življenja in temo postalo napeto, pa nikoli ne pozabimo Jezusove obljube: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

Komentar je pripravil glasbenik in pedagog Luka Gojkošek.

Kristjani se vedno znova čudimo, zakaj je iz sekularne kulture izginil pojem greha, še bolj pa nas boli nevzdržna logika, da imajo nekateri naši sodržavljani odstrel živali, ki prihajajo v naselja in vdirajo na pašnike ter rušijo prehransko verigo, za večje zlo, kot medicinsko prekinitev življenja najbolj nemočnih, nerojenih otrok in težko bolnih.

Komentar je pripravil Milan Knep, tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije.